Hobotnica v družbi zamaška (vir: www.suburbanwino.com).
Popolnoma se strinjam z Jean-Anthelmom Brillat-Savarinom, da nas odkritje nove jedi osreči veliko bolj kot odkritje nove zvezde. Čeprav se ponavadi na prvi pogled ne zdi tako. V prejšnji objavi sem razkril, da imajo odvetnik in gastronom Brillat-Savarin (1755–1826), fizik Thompson (1753–1814) in kemik von Liebig (1803–1873) zasluge za razvoj marsikatere sodobne kuharske tehnike. No, kdo od njih je kdaj tudi brcnil v temo in napačno interpretiral rezultat, sicer pa je takih napačnih interpretaciji v kuhariji nešteto.
V receptih jih pogosto imenujemo babičini nasveti oz. po angleško old wifes’ tales. Meni se zdi, da si bolj zaslužijo ime nategi kot nasveti. Eden najbolj priljubljenih (in prismuknjenih) je tisti, da moramo hobotnico kuhati s plutastim zamaškom, da bo mehka.
A zato sem bil nazadnje, ko sem pil vino iz steklenice s plutastim zamaškom, tako prijetno omehčan?
Prva konferenca znanosti in gastronomije je bila leta 1992 na Siciliji
TRUTH: A chiropractor can usually get you out of the sildenafil 100mg tablet http://respitecaresa.org/events/celebration-love-children/ problem. They also revealed that how sexual arousal is important to get enough sleep because sleep deprivation can also affect the quality pharmacy online viagra of sexual health. The erection no longer gets harder as before and the male organ also don’t online pharmacy tadalafil reach at that point of maximum happiness. buy cialis cheap You can find scientific and medical support for these claims in numerous published studies.
Elizabeth Cawdry Thomas, Harold McGee, Sharon Long, Astri Riddervold in Nicholas Kurti (vir: www.curiouscook.com).
Tudi zaradi proučevanja babičinih nasvetov in ostalih napačnih kuharskih interpretacij so se znanstveniki in kuharji leta 1992 zbrali na prvi konferenci znanosti in kuhanja v siciljanskem mestecu Erice ter ustanovili disciplino znanost in gastronomija, ki jo je Nicolas Kurti skupaj s francoskim fizikalnim kemikom Hervejem Thisom zaradi trendov v znanstvenih krogih kasneje preimenoval v molekularno gastronomijo. Po besedah Harolda McGeeja, enega najbolj angažiranjih ljudi za vključevanje znanosti v kuhanje, je bila iniciatorka delavnice poleg Nicolasa tudi ameriška kuharica Elizabeth Cawdry Thomas, ki pa za to ni bila nikoli deležna posebnega priznanja. Kakopak, trkanje po prsih in jemanje zaslug sta tipični akademski prikuhi:)
Molekularna gastronomija ali znanost in kuhanje, to je zdaj vprašanje?
Že od začetka je neenotno tudi poimenovanje te znanstvene vede. This vztraja pri imenu molekularna gastronomija, ki izhaja iz naslova njegove doktorske disertacije. Uporaba tega imena je sicer zapeljala v njemu neljubo smer, saj je kulinarična javnost začela z njim poimenovati molekularno kuhinjo, ki pa je, kot ob vsaki priložnosti jezno poudarja pariški fizikalni kemik, način kuhanja in ne znanstvena disciplina, tako kot molekularna gastronomija. Kljub naporom Thisa v zadnjem obdobju izraz molekularna gastronomija vse bolj nadomešča preprosta in jedrnata kombinacija znanost in kuhanje, s katero so poimenovali tudi sveženj predavanj na harvardski šoli uporabnih znanstvenih ved (predavanja so javno dostopna na videoportalu Youtube).
Čeprav znanstveniki niso najbolj enotni, ko gre za poimenovanje, pa imajo zelo jasne predstave, kaj jih pri kuhanju zanima. Na logičen način želijo razložiti kemijske in fizikalne spremembe, ki se pojavljajo med kuhanjem, pridobljeno znanje pa sistematično urediti in ga posredovati kuharicam in kuharjem, da bi bolje razumeli kuhanje in pri njem tudi hitreje napredovali.
V naslednji objavi pa o molekularni kuhinji, kaj je pri njej dobro, kaj slabo in zakaj jo nadomeščajo druge kuharske prakse.