Pri okusih nas večina še danes zna šteti le do štiri, čeprav je petega, poimenovanega umami, profesor Kikunae Ikeda opisal že leta 19081. Vzrok za nepoznavanje umamija pa ni le naša neizobraženost, tudi v znanstvenih krogih so ta izraz za okus glutamata in nekaterih drugih molekul sprejeli šele v osemdesetih2.
Umami, ki v prevodu pomeni slasten okus, v slovenščini pa bi ga lahko opisali kot mesnat ali poln, je bolj skrivnosten in ni tako neposreden kot njegovi štirje pajdaši (sladko, slano, kislo in grenko). Ker je znan predvsem po tem, da zaokroži ostale okuse in okrepi občutek polnosti, si ga včasih ne predstavljamo kot povsem samostojno, jasno enoto.
Njegov veliki pomen pri okušanju so prepoznali in proučili predvsem Japonci in drugi Azijci.