Klapavice (Mytilus galloprovincialis) so zelo okusna bitjeca. Ker so malo bolj delikatno, hitreje pokvarljivo živilo, ki občasno predstavlja določeno tveganje, jih nekateri kuhajo in jedo s strahom. Bojazen pa je še večja zaradi mitov, ki se pojavljajo ob receptih za pripravo školjk. Kljub vsemu pa ni pravega razloga, da ne bi v tej okusni jedi uživali. V tokratni objavi preberite 5 pomembnih stvari o klapavicah, da jih boste odslej pripravljali in jedli brez strahu.
Da bi bolje prepoznavali ustreznost školjk, je dobro vedeti nekaj osnov o njihovi anatomiji. Njihove lupine so v nasprotju s polžjimi, ki imajo le en del, sestavljene iz dveh (zato latinsko ime Bivalvia). Ta dva dela lupine sta med seboj povezana z mineraliziranim kolagenskim ligamentom, ki deluje kot nekakšna vzmet – školjka mora aktivno krčiti mišico le pri zapiranju lupine, ki je pripeta na oba dela lupine, v nasprotno smer pa se lupina odpira sama, brez aktivnega dela mišic. Mrtve školjke so zato praviloma odprte.