Hrana oziroma hranjenje je bilo še pred kratkim le malo več kot osnovna potreba, ki ji povprečnež ni posvečal veliko pozornosti. Danes pa se okoli tega vrti ves svet. Ker me kuhanje in druge stvari, povezane s hrano, veselijo, mi je to všeč, če pa pogledam z drugega zornega kota, se s hrano in njeno medijsko propagando že pošteno pretirava.
No, dokler je to hrana, nam ni hudega.
Kot je to značilno za vsak trendovski poklic, so tudi vrhunske restavracije pod nenehnim pritiskom inovacije. Zato se velikokrat zgodi, da okus hrane izgubi primarno vlogo in se popolnoma podredi inovativnosti. Nedolgo nazaj se je to pogosto dogajalo v restavracijah z molekularno kuhinjo, kjer je bila bistvo jedi uporabljena napredna tehnologija, ne pa njen okus. Seveda lahko tudi v naših restavracijah naletimo na takšne in drugačne kikse.
Ravno pred veliko nočjo sva s punco jedla v trenutno eni najbolj »svežih« restavracij pri nas, kjer so nama za predjed postregli s čisto običajnimi vrtnimi polži v hišicah z zeliščnim maslom, zloženimi na belih rečnih kamnih, ki so bili okrašeni s smrekovimi vejicami. Edina dodana vrednost preslanih mehkužcev sta bila njihovo poreklo (kmetija iz sosednjega mesta) in kamnita dekoracija – mnogo premalo, da bi navdušila zahtevnejšega jedca in pri njem upravičila svojo zasoljeno ceno (10 evrov).
